Socialna izolacija povečuje pojav nasilja nad starejšimi

Obdobje epidemije ni lahko, še posebej ne za starejše in druge ranljive skupine, ki so zdravstveno bolj izpostavljene nevarnostim, ki jih prinašajo virusi. V želji, da bi jih čim bolj zaščitili, država sprejema drastične ukrepe zapiranja javnega življenja in omejevanja socialnih stikov. A kaj to v resnici pomeni za starejše, v kakšnem položaju so se znašli?

 O stiskah in težavah, s katerimi se starostniki soočajo v tem, smo se pogovarjali z zagovornico starejših Tejo Primc, ki je v letih 2018 in 2019 v okviru LAS Za mesto in vas izvajala projekt Varna starost na območju Trzina, Medvod in Domžal. Teja opozarja, da gre pri iskanju rešitev za zaščito starejših v trenutni zdravstveni krizi za očiten pojav starizma s strani političnih odločevalcev. Starizem pomeni odraz neenakosti, s katero se starejše osebe lahko spopadajo skozi življenje, ko se jih ne spoštuje in se počutijo manj pomembne ali nevidne. Rešitve v obliki družbene izolacije, prepovedovanja izhodov in obiskov v domovih za starejše, sicer rešujejo njihova življenja, a pri tem zanemarjajo njihove socialne in čustvene potrebe. Takšna negativna situacija lahko zelo negativno vpliva na njihovo psihofizično počutje in lahko vodi v poslabšanje zdravstvenega stanja, tudi v depresijo, meni Teja Primc.Kompleksnost situacije, v kateri so se znašli zaposleni v domovih za starejše, so nepojmljive in verjamemo, da se vsi trudijo po najboljših močeh. A vendarle želimo ravno v tem času krize opozoriti na stiske in nevarnosti, s katerimi se srečujejo starejši in njihovi svojci tako v institucionalni kot v  domači oskrbi. 

»Naša družba je pokazala, da znamo razčlovečiti starejše na različne načine, odnos države do starostnikov v domovih za starejše pa je to ponesel na še višji nivo. Ob vsem tem ukvarjanju z virusom se je pozabilo ne samo na čustvene in socialne potrebe starostnikov, ampak njih kot celote. Izolacija starostnikov in prepoved socialnih stikov je prav tako izraz nasilja nad starejšimi,« je do odločevalcev kritična Teja Primc.

Glavni dejavnik za pojav nasilja je prav socialna izolacija. Vemo, da se je v letošnjem letu nivo nasilja v družinah, torej za štirimi stenami, na splošno povečal, zato lahko sklepamo, da so tudi starostniki pogosteje žrtve nasilja. Velikokrat govorimo o nasilju nad otroki in nad ženskami, a ne smemo pozabiti, da med najšibkejše v družbi spadajo tudi starostniki.

V raziskavi, ki jo je za svoje magistrsko delo med junijem in oktobrom 2015 opravila Teja Primc, je sodelovalo 220 starejših od 65 let, od tega 43 moških in 177 žensk. O izkušnji nasilja je poročalo nekaj več kot 21 odstotkov sodelujočih. Od tega je v domovih za starejše nasilje doživljajo 13 odstotkov oskrbovancev, v domači oskrbi pa 34 odstotkov starejših. Največkrat so starostniki nasilje doživljali s strani svojih sorodnikov, tako partnerjev kot svojih potomcev. V domačem okolju je prevladovalo psihično nasilje, zanemarjanje in ekonomsko nasilje. Slednje se kaže tudi zaradi dolgotrajne brezposelnosti , kar posledično lahko vodi v izsiljevanje staršev za denar in na primer zaklepanje v svoje hiše. Tisti, ki so nasilje doživeli v domovih za starejše, pa so poročali o fizičnem, ekonomskem in psihičnem nasilju s strani sostanovalcev in negovalcev. Rezultati raziskave so tudi pokazali, da je bilo največ žrtev starejših od 75 let, večina je bila žensk. Glavni vzroki za pojav nasilja pa so bili telesna nemoč starostnika in pomanjkanje socialnih stikov ter odvisnost od povzročitelja.

Projekt Varna starost je nastal iz želje, da bi starejše informirali o njihovih pravicah in možnostih ukrepanja v situacijah, ko doživljajo nasilje. V nekaterih domovih za starejše se je izvedlo 18 delavnic, na katerih je sodelovalo 324 starostnikov in 25 strokovnih delavcev različnega profila, ki vsak dan delajo s starostniki. Predstavili so različne pojavnosti nasilja in kako ga prepoznati ter kaj lahko naredimo, če opazimo nasilje ali smo sami žrtev nasilja.

Poleg delavnic se je v okviru projekta organizirala tudi okrogla miza, na kateri je bila najprej poudarjena potreba po dobro organizirani dolgotrajni oskrbi na krajevni in nacionalni ravni, za kar je potrebno najprej sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi. Smo namreč ena redkih držav v Evropski uniji, ki tega zakona še nimamo. Prav tako je pomanjkljivo zakonsko preganjanje povzročiteljev nasilja ter krepitev programov na področju opolnomočenja žrtev. Vsi strokovnjaki so se strinjali, da je treba žrtve jemati resno in da je potreben celovit medresosrski pristop in sodelovanje multidisciplinarnih timov zdravstva, sociale, nevladnih organizacij in tudi policije.

Trajnejši rezultat projekta predstavlja usposabljanje zagovornika starejših, za katerega se je usposobila Teja Primc. Usposabljanje je trajalo 150 ur, pod vodstvom prof. dr. Branka Lobnikarja. Ključne vsebine so bile etika in komunikacija v odnosu s starejšimi ter obravnava njihovih osebnih stisk, problemov in izkušenj nasilja z upoštevanjem vseh etičnih in strokovnih načel. Velik poudarek je bil na spodbujanju socialnega vključevanja in izvajanju družabništva, torej druženja s starejšimi.

»Nasilja nad starostniki je preprosto preveč. Starejši si zato želijo končno nekaj spremeniti na tem področju in tisti v domovih za starejše lažje spregovorijo o svojih izkušnjah. Ravno tako si zaposleni v domovih za starejše želijo, da bi lahko nudili čim bolj varno in kakovostno oskrbo svojim oskrbovancem. Težje je starejšim, ki se soočajo s konfliktnimi odnosi v domačem okolju,« svoje izkušnje opisuje Teja Primc.  

Kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki je nehotenega. Pri konfliktih v družinskih odnosih, se ti najpogosteje zgodijo zaradi frustracij in napačnih pričakovanj. Od svojih staršev ali partnerjev namreč pričakujemo, da bodo vedno enako mentalno sposobni in fizično aktivni. Vendar pa s starostjo pridejo tudi različne bolezni, ko začnejo te funkcije šibeti, kar nam prinese šok in se čutimo pretresene, zato postanemo nestrpni, jezni,... Če vsakodnevno skrbimo za starejšega, obolelega človeka, nam v današnjem tempu življenja to lahko predstavlja velik stres in obremenitev. Nismo namreč usposobljeni za nego takega človeka, zato se spopadamo z različnimi težavami, napake in frustracije so pogostejše. V domovih za ostarele pa se starostniki kar naenkrat znajdejo v neki skupnosti oseb, ki si jih niso sami izbrali za sostanovalce, zato lahko prihaja do konfliktov in nesoglasij. S strani osebja se nasilje največkrat zgodi zaradi kadrovske stiske in izgorelosti osebja. Prihaja lahko do situacij, ko je potrebno osebo na hitro umiti, zato lahko pride do premočnih stiskov, do prisilnega hranjenja, ipd. Trenutno je osebje v domovih za starejše v posebno težkem položaju, saj mora poleg skrbi za fizične potrebe starostnikov poskrbeti tudi za njihovo zdravstveno stanje ter ustrezno razlago in razumevanje starejših, zakaj so jim zaradi epidemije korornavirusa odvzeti tudi stiki s svojci. V primerih, ko se starejši spopadajo z demenco ali alzheimerjevo boleznijo, je starostnikom to zelo težko razložiti, saj tega ne morejo razumeti.

Nasilje nad starejšimi je danes ena izmed najaktualnejših tem, predvsem zaradi dolgoletnega družbenega zanikanja tega problema. Starostniki zase pogosto pravijo, da so navajeni potrpeti in da niso mehkužni. »Na delavnicah projekta Varna starost so starostniki marsikdaj opisali dogodek in ob tem zamahnili z roko ali se zgolj nasmehnili, čeprav je bil dogodek, ki so ga opisali, nasilno dejanje. Veliko starejših je tudi prepričanih, da jim nihče iz družbe ne bo verjel, če jim bodo zaupali svoje občutke in izkušnje. Pogosto so starostniki sami sebe že odpisali in to je tudi posledica zatrte ideje o nasilju nad njimi,« opozarja Teja Primc. Najpogostejši obliki nasilja nad starostniki sta trpinčenje in zanemarjanje. A vendar, nekateri starostniki menijo, da so sami 'spodleteli' pri vzgoji, če nad njimi nasilje izvajajo njihovi otroci.

»Najbolj me je presenetilo dejstvo, da mnogih oblik nasilja (npr. kričanje, klofutanje, zmerjanje) sodelujoči sploh niso prepoznali kot nasilje, ampak vsakdanjo komunikacijo oz. način funkcioniranja v današnji družbi. Zaskrbljujoče so izjave nekaterih, da so si v primeru slabih odnosov s strani drugih to na nek način zaslužili, saj so stari in potrebni pomoči ter zaradi tega breme tistim, ki za njih skrbijo,« opisuje zagovornica starejših.  

Starejši, ki so žrtve težjih oblik nasilja, pogosto neradi spregovorijo, da se nasilje ne bi poslabšalo, prav tako pa jih spremljajo občutki sramu in strahu. Pogosto se ne zavedajo, komu lahko zaupajo svojo izkušnjo in kam se lahko obrnejo po pomoč. Zato je toliko bolj pomembno, da smo na to pozorni ostali in da nasilna dejanja sporočimo ustreznim organom. Pomembno je, da se takšna dejanja prepoznajo in se na njih opozori, kajti le tako se lahko prekine krog nasilnih odnosov. Tako žrtvam, kot tistim, ki izvajajo nasilje, je potrebna podpora, izobraževanje in pomoč, da izstopijo iz začaranega kroga nasilja.

Najbolj pomembno je dejstvo, da starejši za nasilje niso krivi sami, da je vedno kriv povzročitelj. Prav tako je pomembno, da se zavedamo, da se nasilje da preprečiti, če le vemo, komu lahko zaupamo svojo izkušnjo nasilja in kam se lahko obrnemo po pomoč. Pokličimo 113, Center za socialno delo ali katero izmed spodaj omenjenih nevladnih organizacij in društev. Le en klic je včasih tisti, ki naredi razliko, ali oseba preživi ali ostane v začaranem krogu nasilja.

Za preprečevanje nasilja je pomembno, da se starostnike spodbuja k socialnemu vključevanju, da se ohranja močno mrežo socialnih stikov, da se jih spodbuja k opravljanju stvari, ki jih veselijo, ki jih zmorejo. Pomembni so osebni stiki, ki jih starejšim prek programa Starejši za starejše nudijo prostovoljci iz Zveze društev upokojencev Slovenije. Zavod EMMA in društvo SOS Telefon nudita strokovno in brezplačno psihosocialno pomoč vsem žrtvam nasilja. Starostnikom je na voljo tudi telefonska številka zagovornice starejših, Teje Primc: 031 203 008, prek katere lahko pridobijo informacije o nasilju in načinu iskanja ustrezne poti za reševanje njihove situacije. Včasih je dovolj le pogovor, včasih se potrebuje nasvet in kontakt, na koga se lahko obrnejo za nadaljnjo pomoč. V primeru hujših situacij nasilja pa je zagovornica starejših sama odgovorna, da posreduje informacijo v obliki prijave nasilja na pristojne službe.

Obstajajo številne druge nevladne organizacije, kot sta Humanitarček in Simbioza ter pobude posameznikov, ki ponujajo možnosti za sproščen klepet in zaupanje. Eden takšnih je Čvekifon, brezplačni klepetalnik za starejše na telefonski številki 080 38 07. Telekom Slovenije je vsem domovom za starejše omogočil brezplačen najem določenega števila mobilnih telefonov in neomejen mobilni prenos podatkov, da lahko starostniki s svojci klepetajo tudi preko videoklica. Takšne pobude in geste številnih posameznikov in organizacij dokazujejo, da se ljudje znamo povezati in si pomagati v težkih obdobjih. Zato si ne zatiskajmo oči in ušesa pred izkušnjo nasilja, spregovorimo in podelimo kamenček svoje bolečine z drugimi. 

Članek si lahko preberete tudi na strani 12 časopisa Odsev: http://www.trzin.info/assets/odsev/odsev_2020/odsev-november-2020.pdf,

ali na strani 18 časopisa Domžalski slamnik: https://domzalec.si/wp-content/uploads/2020/11/Slamnik-11-2020-NET.pdf.