Gasilci PGD Šinkov Turn so s projektom MUZEJ.1925 sodelovali z glasbenimi izvajalci na lokalni ravni. V sklopu meseca ljubiteljske kulture so prvi petek v juniju skupaj ustvarili prijeten večer. To je bil koncert (pr’ Sršen, na selu) na prostem – slovenska pesem pod lipo, združen s pripovedjo o prostovoljstvu.

Ambient domačije, prve razcvetele lončnice in za vaško okolje dovolj udobni sedeži, so poslušalcem in ljubiteljem glasbe, kakršna se je pela že včasih, ponudili več kot le nostalgijo in lep spomin. Ubrane podoknice in napitnice moškega štiriglasja, milozvočne, že skoraj pozabljene pesmi o rožah in izbranem princu ter nesrečni ljubezni v ženski izvedbi.... vse je bilo na sporedu.  

Nekaj domačinov se je spomnilo časov, ko je bila pr' Sršen gasilska veselica, pa štehvanje, keglanje ali rinčki, pa kokta za otroke in klobasa za odrasle. Za vse, ki so pripravljali nekaj dni prej in pospravljali ves teden kasneje – je bil tisti čas gasilski praznik. Z domačo pesmijo, harmoniko, kitaro in slišanimi anekdotami ali prigodami so tokrat spet oživeli davni spomini. Tistim, ki so mlajši ali pa so se v vas priselili, pa je bilo tokratna oblika večernega druženja (manjkalo ni niti pecivo in nekaj proti žeji) prijetna poživitev. Marsikdo je pripomnil, naj se takšni večeri še ponovijo.

Matici so z ubrano, pa tudi nagajivo pesmijo prosili dekle, naj kamrico odpre, da regiment po cesti gre in da pozimi rožice ne cveto. Žametnice so navdušile z opojno harmonijo, čistim zvokom in pretanjenim izborom. Vse prisotne (generacijsko pestre) je prisrčno pozdravil in pohvalil predsednik Kulturnega društva Matije Koželja, Rado Čuk, ki je zasnoval program. Ta se je smiselno prepletal s poučnimi in šaljivimi prigodami o prostovoljstvu. Te so v okviru projekta MUZEJ.1925 gasilci in osnovnošolci Vodic zbirali zadnja tri leta. Hvaležna beseda je bila namenjena tudi gostiteljem, to je družini Janeza Kosca, ki so obljubili svoje gostoljubje tudi za naprej.

Prispevek zaključujemo s posebej izbranima zgodbama o prostovoljstvu, ki smo ju prihranili za bralce spletne strani. "Imel sem kakšnih 10 let. V sosednji vasi je živela priletna žena. Do nas otrok je bila kar prijazna, sicer pa ni imela nobene družbe. Nenadoma je obležala in govorilo se je, da bo od lakote umrla. Mama jo je začela vsak dan obiskovati. Odnesla ji je dnevni obrok in opravila nujno nego. To je trajalo dobri dve leti. Takrat ni bilo pomoči na domu in take storitve niso bile plačljive. Čeprav otrok, sem zaznal veličino take pomoči.«

»Spomin na prostovoljstvo me veže tudi na ženo. Nekaj let po diplomi na višji medicinski šoli smo prijatelji izvedeli za njeno presenetljivo odločitev: za tri leta je odšla na Madagaskar kot laiška misijonarka. Med vesele ljudi v žalostne življenjske razmere. Delala je v dispanzerju za otroke. Preživela je malarijo in jetiko, samoto in tuje navade, a tolikšnega žara, kot ga je prejela v razdajanju najrevnejšim, so ji pozneje prinašali morda le še novorojenčki in vnučki.«